Upravno pravo sodi v sfero javnega prava, kar pomeni,  da se ukvarja z javnim interesom (le-ta mora biti varovan in uveljavljen) in vodi v upravnopravno razmerje. Gre za skupek pravnih pravil, ki urejajo organizacijo uprave, področje dejavnosti, procesa dela in način nadzora in odgovornosti oseb, ki opravljajo upravne naloge. Pri upravnopravnem razmerju gre za pravno razmerje med »državo« (subjekt je organ javne uprave, kar pomeni, da je državni organ, organ lokalne samouprave ali nosilec javnega pooblastila) in posameznikom. Subjekti so med seboj v izrazito podrednem položaju (ni enakopravnosti strank), saj ima »država« močnejši položaj od vseh ostalih udeležencev, norme pa niso dispozitivne narave, kar je velika razlika od zasebnega prava, ki je glede tega veliko bolj fleksibilno.

 

Na podlagi Zakona o upravnem postopku se izvaja upravni postopek v katerem se odloča, ali obstoji pravica, pravna korist ali obveznost posameznika (fizične ali pravne osebe) ali druge stranke v konkretni upravni zadevi. Zavezuje vse upravne in druge državne organe, organe lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, kadar v upravnih zadevah odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank.

 

Med najpogostejše upravne postopke štejemo izdajo gradbenega dovoljenja, inšpekcijske postopke, davčne postopke, postopek javnega naročanja, razlastitveni postopek, ugotavljanje državljanjstva, migracijsko pravo in številni drugi.

 

Odvetniška pisarna Lukančič svojim strankam svetuje in jih zastopa v vseh vrstah upravnih postopkov in v upravnih sporih. Pri tem zaznava, da imajo državni organi, zlasti na prvi stopnji vse prepogosto nestrokoven pristop k zahtevi oziroma vlogi stranke, ki je v posledici bodisi prikrajšana v svojih pravicah, bodisi so ji neutemeljeno naložena določena bremena. V teh situacijah se je potrebno poslužiti pravnih sredstev v okviru splošnega upravnega postopka. Če ta niso uspešna, je potrebno vložiti tožbo v upravnem sporu.